Karate je antična borilna veščina, ki ne uporablja orožja. Temelji na uporabi telesa v celoti (sinhronizacija dihanja, mišična kontrakcija in relaksacija, telesna dinamika) in se ne zanaša na mišično moč rok in nog. V praksi so strategija in timing z odprtim umom in močnim duhom zelo pomembna. Naučili se boste slutiti in slediti nasprotnika, ga naposled kontrolirati. V karateju sta um in telo neločljiva. Harmonizirata eden drugega. Karateka razvija samozaupanje, stabilna čustva in jasno presojo. Z uporabo vseh orodij, ki jih tradicionalni karate nudi, velikost nasprotnika postane nepomembna, tako da lahko karate vadi vsakdo, ne glede na spol, starost ali fizično moč. Skozi trening karateja se otresemo slabih navad, ki jih prinašajo moderni časi. Vaja karateja izboljša posameznikovo fizično pripravljenost: mišično moč, fleksibilnost, hitrost, agilnost, koordinacijo in kardiovaskularno kondicijo.

Karate je Japonska beseda in je zapisana z dvema znakoma. Prvi se izgovori kara, kar pomeni prazna in drugi te, kar pomeni roka. Karate pomeni prazna roka. Tradicionalne šola karateja imajo na koncu še tretji znak, ki se izgovori do in pomeni pot, način. Karate do - Pot karateja.

Je umetnost samoobrambe z uporabo udarcev, blokad, brc in fint. Nastal je z mešanjem Okinawske borilne veščine TO-TE in Japonske BUDO filozofije. Tradicionalni karate teži k končnemu udarcu, kjer se poskuša z eno tehniko uničiti nasprotnikov napad. Takšno idejo danes neguje JKA (Japan Karate Association), ki je v svoja tekmovalna pravila vnesla zahtevo po maksimalni mentalni in telesni moči, ki jo izraža končni udarec. Bistvo tradicionalnega karateja pa ni zmaga ali samoobramba, ampak težnja k perfekciji človekovega značaja.  Pristaši tradicionalnega karateja uporabljajo svojo borilno veščino kot telesno in duhovno disciplino in ne kot šport za gledalce. V pravem Budo duhu tradicionalni karate skozi globoko prečiščene borilne tehnike strmi po dovršenem človeškem značaju. Prvotne borilne veščine niso bile šport za gledalce, ampak resna filozofija, način življenja in sredstvo za razvoj telesa in duha. Te temeljne cilje poskuša današnji tradicionalni karate ohraniti tudi za bodoče generacije karatek, glavni vzrok za tekmovanje pa je razvoj človeka in ne veselje občinstva. Današnje okolje sili karate, da postane šport za gledalce. S tem se zgubi osnovni smisel in širina karateja. Ker se posameznik-tekmovalec več ne osredotoči na to kar tradicionalni karate po svoji naravi nudi, temveč na tisto kar drugi želijo, da postane. Borilna veščina, kakršen je tradicionalni karate ima umetniško naravo, zato ga je v primerjavi z modernimi športi zelo težko meriti in ocenjevati.

Tradicionalni karate je spiritualen. Vadi se kot borilna veščina, ki potencira samurajski oz. bojevniški duh. V takšnem karateju sta torej prisotni dve komponenti: bojevniški duh in duhovni razvoj. Bojevniški duh ima svoje korenine v bushidu, etičnem kodeksu samurajev, japonskih vitezov. Zahtevo po duhovnem razvoju pa je v karate prinesel zen-budizem, ki za končni cilj postavlja razsvetljenje. Bojevniški duh v karateju ne smemo pojmovati kot nekaj nasilnega in destruktivnega, temveč kot kreativno silo, ki posamezniku pomaga razviti vztrajnost in doslednost. Budo ali pot borilnih veščin posamezniku odkriva pot predanosti in odrekanja. S predano vadbo se karateist odreka telesnemu ugodju in se s tem čisti materialistične zasvojenosti. Takšna pot osvobaja vezanosti na zemeljske dobrine in širi duhovna obzorja. Kako se bojevniški duh in duhovni razvoj prepletata, pa je seveda odvisno od posameznika.

Kata (namišljeni boj z nasprotniki) je smiselno povezana v sete tehnik obrambe in napada. Okoli 50 kat se vadi v sedanjosti, 26 kat pa je sestavni del Shotokana. Nekatere kate so stare nekaj stoletij in so se prenašale iz roda v rod, druge pa so bile razvite pred kratkim. Kate lahko razdelimo poleg šolskih in mojstrskih še v dve skupini. V prvi skupini so kate, ki so primerne za fizični razvoj, v drugi pa kate za razvoj eksplozivnosti in hitrega gibanja. Vse kate pa zahtevajo ritem in koordinacijo. Kata se prične in konča z pozdravom. Na začetku je vedno prva tehnika blok. Kata se sestoji iz določenega števila elementov, ki se izvedejo po predpisanem zaporedju v določenem času. Med Izvedbo kate si karateist predstavlja, kako je obkoljen z nasprotniki, z katerimi izmenjuje defenzivne in ofenzivne tehnike v katerikoli smeri.  Kate Hean v prevodu pomenijo kate miru. Vseh Hean kat je pet in si po vrsti sledijo Shodan, Nidan, Sandan, Yondan, Godan. ( prva, druga,...). Na Okinawi različni stili karateja poimenujejo kate Hean z besedo Pinan, zaradi razlik v izgovorjavi med Okinawo in Japonsko. Izvor kat Hean je nejasen. Nekateri viri navajajo, da je kate ustvaril Itosu Yasutsune ( Funakoshijev učitelj ) okoli leta 1900 na Okinawi iz dveh kat Bassai in Kanku. Drugi viri pa navajajo, da so bile kate Hean ustvarjene iz dveh mnogo starejših kat imenovanih Chanan, ki pa so se pozabile. Okinawski stili karateja pa še danes vadijo kate Hean po starejšem vrstnem redu. Japonci verjamejo v pet osnovnih elementov, ki jih najdemo tudi v knjigi Miyamota Musashija - Knjiga petih prstanov. Tudi Hean kate so bile ustvarjene po njih in sicer tla, voda, ogenj, veter, zrak - vesolje.

Shotokan je stil karateja, ki ga je zasnoval Gichin Funakoshi. Shotokan prepoznamo po linearnih direktnih udarcih, blokih in brcah iz nizkega stava. Shotokan poudarja pravilno držo, pravilno uporabo bokov, predvsem pa pravilnost osnovnih tehnik. Osnovne tehnike so izdelane do popolnosti, največji poudarek leži na pravilni izvedbi.

Zgodovina JKA (Japan Karate Association)...